Omemba: Arne Lygre

»Psihološki realizem, ki si ga je Arne Lygre izbral kot osnovni pripovedni slog, je samo zunanja plast besedila, ki je ves čas prežeto z absurdnim, bizarnim humorjem ter globokim občutjem melanholije in 'teže sveta', ki jo dramatikove osebe nosijo na svojih ramenih, ne da bi se dovolj zavedale tega bremena.«

»Kolikokrat smo žurali zato, da bi pozabili?«

»Ali sploh potrebujem konkreten razlog zato, da izginem?«

»Umjetna inteligenca je prisotna v različnih sferah našega življenja, med drugim tudi v umetnosti, gledališču in igri.«

»V Času za veselje pa žanrsko izrazito izmuzljivi dialogi neprestano preizprašujejo tudi to enačbo, saj so lahko prav ti odnosi sočasno tudi izvori teh istih stisk, ki jim skušamo ubežati.«

»Umenska inteligenca je prisotna v različnih sferah našega življenja, med drugim tudi v umetnosti, gledališču in igri.«

»Govori o vsem, kar je v odnosih lepo in težko, pa naj gre za ljubezenska razmerja, družinske in prijateljske vezi ali zgolj naključna znanstva.«

»To, kar me je v postavitvi Lygrejeve predloge zanimalo veliko bolj od narativa družinske drame, so razpoke v tem narativu, ki celoti dajejo popolnoma nove razsežnosti in nam razkrivajo groteskno ozadje sodobne zahodne družbe.«

»Čas za veselje je natanko to: igra o odnosih. Ukvarja se z vprašanjem, kdo smo drug drugemu, kako sebe dojemamo in vzpostavljamo v odnosih s svojimi bližnjimi.«

»Umberta inteligenca prisotna v različnih sferah našega življenja, med drugim tudi v umetnosti, gledališču in igri.«

»Lygre, ki teme sočutja, sobivanja in spopadanja s pritiski sodobnosti zasleduje v skorajda vseh svojih dramskih besedilih, zelo jasno usmerja olajšanje teh stisk v medčloveške odnose.«

»Aksle, David in vsi, ki ju obdajajo, tako skozi izčiščene na videz popolnoma preproste situacije razprostirajo kompleksne krajine človeškosti.«

»V značilno izčiščenem minimalističnem slogu, v katerem ne izvemo, ne kdo so osebe, ki jih spremljamo, ne kje so, ne pred čim bežijo, Arne Lygre v drami Izginem mapira pokrajino sočutja.«

»Lygre ne želi biti patetičen, njegovo besedilo je ostro in hladno, bridko v premišljanju odnosov med posamezniki.«

»Deluje namreč skorajda brezčuten, ko portretira podobe katastrof, ki smo jih danes verjetno še mnogo bolj vajeni, do njih še mnogo bolj indiferentni.«

»Ali pač? Morda pa tudi mi, tako kot Jaz, nevede drsimo v globoko blato, iz katerega se ne bomo več mogli izvleči.«